Iskreno povedano si nisem nikoli mislil, da bom nekoč o krvnih preiskavah razmišljal tako, kot o njih razmišljam danes. Zame so bile te namreč vedno nekaj, kar sem pripisoval bolj starejšim ljudem. To mislim predvsem v smislu, da se nanje ni treba odpraviti, če te nič ne muči oziroma če imaš sum, da je nekaj narobe. Zato sem tudi največkrat videl predvsem kakšne starejše ljudi, ki so se odpravili na krvne preiskave. Zaradi tega sem imel tisto napačno mišljenje, da se mene to pač ne tiče.
A nekaj časa nazaj pa sem povsem spremenil svoje mnenje o tem. Nekega dne sem se namreč odpravil na čisto rutinski pregled k zdravniku, na katerega me je skorajda prisilila sodelavka. Rekla mi je, da bi se moral enkrat na leto odpraviti na krvne preiskave, saj lahko te odkrijejo marsikaj. Takrat sem imel občutek, da res malo pretirava, vendar sem se vseeno odločil, da se res odpravim.
Ko pa sem sedel v laboratoriju, kjer so izvajali krvne preiskave, sem bil precej nejevoljen. Zdelo se mi je, da zgolj izgubljam čas, kar priznam, da je bilo od mene precej ignorantsko. Ko pa sem čez nekaj dni dobil izvide, se je moj pogled na vse skupaj močno spremenil. Zdravnik mi je pojasnil, da sicer ni bilo nič kritičnega, a nekaj vrednosti je bilo na meji, kar bi lahko kasneje povzročilo težave. To me je res pošteno šokiralo, saj si česa takšnega ne bi nikoli mislil, še posebej zato, ker sem se imel za precej zdravega človeka. Prvič sem tedaj začutil, da krvne preiskave niso le formalnost, ampak dejanska slika tega, kaj se dogaja v telesu, še preden se pojavijo kakšni simptomi. Zato sem spoznal, da se bom moral na to odpravljati bolj pogosto, saj se lahko odkrije marsikaj.